V sklopu Dnevov Fakultete za Management, sta nas na pobudo
študentke Viktorije Arsovske, ki je tudi vodila dogodek, v ponedeljek 24. marca
obiskala 24 letni Nace Šumrada Slosar in 26 letni Klemen Pucer, lastnika
podjetja Nackle d.o.o. Mlada podjetnika preko svojega podjetja vodita butično
kavarno Costadoro Caffe v Kopru in skrbita za distribucijo kave istoimenske
blagovne znamke v Sloveniji. Naprej ju žene pozitiven odziv strank,
zadovoljstvo zaposlenih in uspehi v zadnjem letu. Želita se dokazati s poštenim
delom in obisk predsednika Pahorja med dobrodelno akcijo, ki sta jo vodila je
dokaz, da gresta v pravo smer.
Pot v gostinstvu se je za Naceta Šumrado začela že pri 15
letih, ko je pričel delati v restavraciji kot natakar. Po končani Gimnaziji v
Kopru je diplomiral na Fakulteti za Upravo in ves čas delal v gostinstvu.
Klemen Pucer je tudi obiskoval Gimnazijo v Kopru in študij nadaljeval na
Fakulteti za Šport. Spoznala sta se v restavraciji. Kmalu sta ugotovila, da
dobro sodelujeta in lahko skupaj nekaj ustvarita, čeprav nista še vedela česa
se bosta lotila. Vse prihranke in vse kar sta sproti zaslužila sta leto in pol
dajala na kup, dokler se ni pojavila prava priložnost.
Ker nista bila zadovoljna s kvaliteto kave, ki je ponujena
na domačem tržišču in sta kot gostinca bila nezadovoljna z odnosom
dobaviteljev, ki prodajajo le kavo kot izdelek in ne nudijo podpornih storitev,
sta se odločila, da bosta prav v kavi iskala svojo priložnost. Na začetku sta
celo nameravala kavo izvažati v Avstralijo, ampak sta idejo opustila zaradi
prevelikih začetnih stroškov.
Raziskala sta trg kave in ugotovila, da je znamka
Costadoro glede kvalitete po neodvisnih testih že več let na vrhu lestvic.
Izdelala sta enostaven poslovni načrt, ki sta ga kasneje predstavila lastnikom
pražarne. Sprva sta poslala le mail v pražarno v italijanskem Torinu, a
odgovora ni bilo. Kasneje sta poklicala in ugotovila, da jih sodelovanje precej
zanima.
Od tistega trenutka dalje je bila njuna pot vse prej kot
rožnata. Najprej sta se morala soočiti s financiranjem in ustanovitvijo
podjetja. Kljub prihrankom sta kmalu ugotovila, da ti v življenju nihče nič ne
podari in da je potrebno vedno upoštevati tudi nepredvidene stroške. Sama
pravita, da je začetno oceno stroškov potrebno pomnožiti z vsaj 2 ali 3, da
obstaja večji maneverski prostor. Pri investiciji glede odprtja kavarne sta
delno finančno pomoč poiskala tudi pri družinskih članih. Na bankah nista sploh
iskala sredstev, saj bi fiksne mesečne obveznosti in negotovost posla
predstavljali preveliko breme. Soočila sta se tudi z odporom na tržišču, saj ju stranke
niso jemale resno zaradi mladosti. Problem so predstavljale tudi dolgoročne
pogodbe lastnikov lokalov z ostalimi distributerji, na katere so bili le ti
vezani.
Iz začetne ideje o distribuciji kave sta bila »prisiljena«
odpreti svojo kavarno v kateri bi tako najbolje predstavljala svoje izdelke in
storitve, ki jih nudita.Pri odpiranju podjetja sta se soočila tudi s počasno
birokracijo in neugodnimi pogoji za študentsko podjetništvo. Kot ustanovitelja
družbe z omejeno odgovornostjo sta izgubila status študenta in pravico do
študentskega dela. Statusa davčnih zavezancev, ki je bil pogoj za sodelovanje z
italijanskim podjetjem, pa jim davčna uprava ni dodelila, dokler nista
dokazala, da ne gre za slamnato podjetje. Proces je trajal cela dva meseca.Ko jima je končno uspelo vse urediti, zagnati kavarno in
žeti prve uspehe, sta ugotovila, da gre njun uspeh marsikomu v nos in deležna
sta bila zunanjih pritiskov in šikaniranj.
Prve mesece po ustanovitvi sta malo spala, dnevi so bili
polni stresa in vso delo sta opravljala sama. Po treh mesecih sta zaposlila
prvega študenta in kasneje redno zaposlila še eno osebo. Študentom sta na srečanju zaupala, da so začetki
podjetništva težki, še posebej, če ne izhajaš iz premožne ali vplivnejše
družine. Vsak dan moraš biti pripravljen na številna odrekanja in kot pravita,
sta »boljše« živela kot študenta s študentskim delom. Ampak za podjetniško pot
sta se odločila, da sama zgradita svojo prihodnost in verjameta, da se tudi s
trudom in poštenim delom da kaj ustvariti. Pravita tudi, da bi najprej naredila
vse kar je v njihovi moči, preden bi dvignila belo zastavo.
Mladim svetujeta,
naj najprej dobro razmislijo, če je podjetništvo res to kar si želijo, saj
zahteva veliko časa, truda in odrekanj. Sama si plač ne izplačujeta in ves
dobiček sproti reinvestirata v podjetje. Če so mladi pripravljeni sprejeti vse
odgovornosti, ki jih podjetništvo prinaša, je tudi verjetnost, da bodo uspešni
velika. Sama sta vstopila na zelo zasičen trg in pravita, da moraš vedno
poiskati nekaj po čemer se boš razlikoval od drugih in to ti nudi možnost za
uspeh, čeprav uspeh ni niti približno zagotovljen. Z razliko od ostalih dobaviteljev kave, gostinske lokale, ki jih
oskrbujejo, ne vežejo s pogodbami in jim nudijo vso potrebno opremo,
vzdrževanje in predvsem izobraževanje. Izobraževanje je tudi pogoj, da lahko
gostinski lokal prodaja kavo Costadoro. S takšnim pristopom si pri strankah
gradijo zaupanje in zagotavljajo, da se bodo tudi sami trudili za njihovo
zadovoljstvo.
Idej za prihodnost
imata veliko in finance precej zavirajo njihov razvoj, ampak iz lastnih
izkušenj sta povedala, da je lahko to tudi dobra stvar, saj ni vsaka ideja
dobra. Splača se počakati in večkrat premisliti, mogoče pride kaj boljšega in
bolj dosegljivega na obzorje. Trenutno s kavo zalagata osem gostinskih lokalov
po Sloveniji in povpraševanja imata več, kot ga s svojimi finančnimi zmožnostmi
lahko zadovoljita. Za prihodnost načrtujeta širitev na Hrvaško in odpiranje
novih kavarn Costadoro. Zanimivo je dejstvo, da v oglaševanje, razen profilov
na Facebooku in Instagramu, kjer zadovoljne stranke objavljajo slike njunih umetnin,
ne vlagata. Večino strank sta pridobila po principu »dober glas seže v deveto
vas«.
Napisala: Viktorija Arsovska in
Erik Poniš
